Med najstarejšimi zapisi v Indiji je Ramayana. Gre za starodavni ep z zelo dolgo zgodbo in osrednjim likom pravičnega kralja Rama.
Ga kaj poznate?
Če skušamo zgodbo kar se da strniti, bi jo lahko povedali takole (obstaja tudi veliko različic te zgodbe):
Nekoč je živel kralj Dašaratha, ki je imel dve ženi. Druga žena Kaikei mu je bila še posebej pri srcu, saj sta se spoznala tako, da mu je v bitki rešila življenje. V zameno ji je obljubil, da ji bo kadarkoli izpolnil dve želji.
Kaikei je rodila sina Bharata. Prva kraljica pa sina Rama in Lakšmana.
Ram je bil najstarejši in vsi so ga imeli zelo, zelo radi. Bil je pravičen, pošten in za pravico je bil pripravljen storiti vse. Tudi z brati se je zelo dobro razumel. Oče, kralj Dašaratha, ga je imel neizmerno rad in se je odločil, da ga okrona za novega kralja. Vsi so se veselili.
Toda zlobna služkinja je Kaikei prepričala, naj za svoje davno obljubljene želje izbere, da Ram za 12 let odide v izgnanstvo, njen sin Bharat pa naj postane kralj. Še pred tem je Ram za ženo dobil krasno princeso Sito, polno lepih vrlin. Kralj Dašaratha je bil povsem iz sebe, vendar je Ram takoj sprejel odločitev, da odide, z njim pa sta šla tudi žena Sita in brat Lakšman. Bharat pa ni želel postati kralj in dogovorili so se, da ga bo le nadomeščal ves ta čas.
Živeli so preprosto življenje v gozdu. Nato pa je Rama opazila čarovnica Šurpanaka in se zaljubila vanj. A Ram je ni želel (prej je dal zaobljubo, da bo imel le eno ženo), in to je čarovnico tako užalilo, da je napadla lepo Sito. Ram jo je seveda ustavil in ji odsekal nos.
Čarovnica je brž zbežala k svojemu mogočnemu bratu Ravani, ki je bil najmočnejši zlobnež tistega časa. Vsi so se ga bali in imel je oblast nad celotno zemljo. Šurpanaka je imela zvit načrt: Ravani je pripovedovala o prelepi ženski, ki živi v gozdu, in da bi morala biti njegova – saj je vendar najmočnejši in si zasluži najlepše žene. Ravani je bila ideja takoj všeč.
Z zvijačo je ugrabill Sito, Ram in Lakšman pa sta začela dolgo iskanje. Kmalu sta dobila pomoč opic, še posebej pa jima je pomagal izjemni Hanuman, sin polbogov, ki je imel veliko moč – lahko je letel, se pomanjšal ali povečal, bil je izredno močan. Hkrati pa je bil Hanuman tudi nagajiv, šaljiv, vendar zvest in preprost.
Hanuman je našel Sito, Ram pa je nato premagal Ravano. Sita se je vrnila k Ramu, vsi trije so se vrnili v kraljestvo (minilo je 12 let) in Ram je postal kralj. Da bi dokazala svojo zvestobo, je Sita morala stopiti skozi ogenj – in preizkus je uspešno prestala.
A zgodba se tu še ne konča. Ko je neki vaščan okregal svojo ženo, ki je celo noč ni bilo doma, češ da je ne bo vzel nazaj – “tako kot je Ram vzel Sito, ki je bila odsotna veliko noči” – so to sporočili kralju. Ram je vedel, kaj je prav – da zaščiti kraljestvo in družbene norme, mora ženo poslati proč. Ni pa vedel, da je noseča. Sita se je zatekla k modrecu Valmikiju in tam rodila sinova Lava in Kuša. Oba fanta sta bila izjemna, še posebej pa sta oboževala učenje bojevanja.
Potem obstaja veliko različic konca zgodbe. Ena izmed njih pravi, da sta otroka ukradla posebnega konja, ki je pripadal Ramu (nista vedela, da je to njun oče), in ko so ga želeli dobiti nazaj, sta premagala vse vojake. Na koncu je prišel sam Ram pogledat, kdo sta ta dva izjemna otroka. Prišla je tudi Sita in spet so se srečali. A na dvor se je vrnil le Ram s svojima sinovoma.
Pestra zgodba, kajne?
Zakaj je ravno Hanuman naš zavetnik?
Verjameva, da človek ni gospodar narave. Da smo le del večje celote. In da je modro imeti ob sebi zaščito, vodstvo, opomnik na pravo smer. Hanuman nama je s svojimi lastnostmi že dolgo blizu — še preden je kmetija dobila svoje ime. Predstavlja moč, predanost, pogum in srce, ki deluje za dobro drugih.
Z njim je povezana tudi zgodba o zeliščih. Ko je bil v bitki med Ramom in demonom Ravano Lakšman hudo ranjen, je zdravnik povedal, da ga lahko reši le redko zelišče Sanjivani, ki raste visoko v Himalaji — in to še pred zoro. Hanuman se je takoj odpravil na pot. Iskal je sveto rastlino, a je ni mogel prepoznati. Čas je tekel. Zato je storil nekaj izjemnega — dvignil je kar celo goro in jo prinesel tja, kjer je bila potrebna pomoč. Tako je bilo najdeno pravo zelišče in Lakšman je preživel.
Ta zgodba naju vedno znova spomni, kaj pomeni resnična predanost. Ne odnehati. Iskati. Prinesti pomoč, tudi če je pot zahtevna. In tudi midva se mu priporočava - naj naju vodi, da za vsakega človeka poiščeva pravo rastlino, pravo podporo, pravo pomoč.
Naj vsaka steklenička, ki nastane na najini kmetiji, nosi tudi to namero.