Najina zgodba

Najino veselje do dela z zelišči sva prej gojila vsak na svoj način – eden bolj z uporabo, drugi bolj z izobraževanji. Ko so se najine poti združile, je leta 2009 nastala Zeliščna kmetija Hanuman. Vrline najinega zavetnika Hanumana so najin vzor, saj je iskren, sočuten, vedno pripravljen pomagati in neutrudljiv iskalec.

Najdete naju na robu sončne vasi Konjšica, na sotočju potočkov, v objemu gozdov in strmal. Neokrnjen kotiček, ki se sicer nahaja v bližini Litije, uporabljava za gojenje zelišč, pridelavo predvsem lastne zelenjave ter za preizkušanje predvsem permakulturnih načinov obdelovanja zemlje. Morda na prvi pogled Zeliščna kmetija Hanuman deluje bolj divje, vendar pristno, naravno in brez kakršnih koli kemičnih dodatkov.

Verjameva, da imajo zelišča svojo zavest in nam ponudijo več zdravilnosti ter pomoči, če smo do njih spoštljivi, ponižni in iskreni. Na Zeliščni kmetiji Hanuman vsa zelišča nabiramo ročno, jih sušimo naravno, skrbno hranimo preko celega leta in pri tem pazimo na svoje misli ter vzdušje. Tako nastajajo različni zeliščni čaji, tinkture, mazila, nekaj zelišč namočimo tudi v olje ipd.

Poleg zdravilnih rastlin in lastnih izkušenj z njimi sva nabirala tudi znanje na različnih zeliščarskih delavnicah in izobraževanjih slovenskih in tujih zeliščarjev. Različne delavnice o zeliščarstvu za mlade in starejše sedaj pripravljava tudi sama.

Zdravilne rastline, tako divje kot gojene, nas spremljajo povsod – v kuhinji, delavnici, na vrtu, na sprehodu, na izletih, izobraževanjih … Zelišča so naše življenje. In hvaležni smo za to.

Radi berete zgodbe? Pod fotografijami je najina bolj obširna zgodba.

Pravijo, da ljudje radi poslušajo zgodbe … Vas zanima, kako sem začela z zelišči?

Še v času študija (ki sicer ni imel nič povezave z zelišči) sem delala v pizzeriji in iskala nova znanja, nove izzive, nekaj, kjer se lahko stalno izpopolnjuješ. No, sprva sem to priložnost videla v tem, da bi postala barmanka 🙂. Ampak ravno takrat ni bilo tečaja, in to kar dve leti. Do takrat pa sem imela že počasi dovolj lokalov in žurov …

Odmaknila sem se iz te družbe in začela iskati drugje – v naravi, v hoji po žerjavici, plesu, čutenju energij :), raziskovanju ekoloških vasi …

In potem mi je dober prijatelj rekel: »Daj, poišči nekaj, s čimer lahko ljudem pomagaš in kar je dobro tudi zate.« In takoj sem začutila, takoj je v meni oživel prej tihi glas. Vedela sem, da me kličejo zelišča, rastline. In všeč mi je bilo, da je to svet, ki ga lahko znova in znova odkrivam, ki nima konca znanja in kjer se lahko stalno izpopolnjuješ.

Pri 23 letih sem začela hoditi na predavanja o zeliščih, obiskovala sem zeliščne kmetije, delavnice, brala knjige in raziskovala o zeliščih, kolikor se je le dalo. Sicer to ni bila moja služba – itak sem bila absolventka …

Seveda službe takoj po študiju (še posebej, če si želiš delati z zelišči) ni lahko najti. “Fabrke? Ne, hvala.” (Pa ne me narobe razumeti – tudi tam je lahko v redu.) Po prigovarjanju mame sem enkrat celo šla vprašat v eno tovarno v kraju, če kaj rabijo. In ko so rekli, da ne, sem se radostno nasmehnila, si oddahnila in veselo odšla. Takrat mi je bilo jasno, da tja res ne želim.

Potem sem našla delo v vrtnariji … in tam skrbela za zelišča. Tiste cvetoče rastline vsako jutro … bilo je super. In ko sem prišla domov, sem spet šla na travnike in v gozd ter spoznavala in nabirala zelišča. Odraščala sem in takrat še živela na osamljeni hribovski kmetiji, kjer je bilo zelišč v izobilju. Vsa so bila pravzaprav kot stare znanke iz otroštva …

Potem je v vrtnariji prišlo do “ohladitve odnosov”, in v želji, da bi ustvarjala prvo oddajo o zeliščih, me je pot peljala na lokalni radio. Postala sem novinarka, res sem rada to delala. A najlepše je bilo to, da sem imela dovolj časa za nabiranje zelišč. Takrat sem tudi registrirala osebno dopolnilno delo, šla na prvo stojnico 🙂, imela svoj mali zeliščni vrt 🙂 in dobila svojo radijsko oddajo »Zeliščni šopek«, ki je gostila različne slovenske zeliščarje. Veliko sem se naučila.

Nekega dne mi je šef na radiu rekel: »Monika, a ti bi se rada enkrat preživljala samo z zelišči, pa kremicami in takimle? Saj veš, da to pa res ne gre.« Moj odgovor pa je bil po zgledu modreca, od katerega sem brala knjige: »Samo še čas me loči od tega.«

Mnogi me še danes sprašujejo, ali se lahko s tem preživljaš. In moj odgovor je: »Še vedno sem živa.« Seveda se da. Z marsičem se da. Ja, treba se je truditi. Ampak če delaš nekaj, kar imaš rad, je v tem veliko veselja, zadovoljstva in osebne izpolnitve. Verjamem, da lahko le tako drugim ponudiš najboljše.

No, potem sem šla tudi za dva meseca v Ameriko, seveda spet k izkušenemu zeliščarju Darrelu Martinu v Louisiano. Prišla sem nazaj še bolj odločena, da nadaljujem pot z zelišči. Takrat pa sva se s Tomažem srečala. “A ta je tista, ki dela te čaje. Ja, prosim, potem pa mi dajte še enega,” je dejal prodajalcu v trgovini, kjer so prodajali tudi moje čaje. Bog ljubezni je ustrelil puščico in že leto zatem sva na zapuščeni kmetiji začela novo, povsem zeliščno zgodbo. No, na začetku ni bilo vse tako rožnato ali lahko. Ampak prej še nekaj o Tomažu in njegovi zgodbi …

Tomaževa pot z zelišči je precej drugačna od moje. Začne se pri neprijazni zdravnici in bolečih preiskavah, zaradi katerih se je odločil, da bo vse skušal pozdraviti sam z zelišči. (Da ne bo pomote – zdravniki opravljajo izjemno koristno delo in si zaslužijo vso spoštovanje 🙂 meni in hčeri so rešili življenje 🙂.) A Tomaž je imel takšno izkušnjo, ki ga je pripeljala na zeliščno pot. Potem je res vse težave reševal z zelišči – od bolečih kolen do drugih bolečin in tegob. To se je zgodilo, ko je bil star dobrih dvajset let. Opravljal je različna dela in vedno rad zahajal v naravo. Nekaj časa je celo službeno pomagal na kmetiji in sanjaril o tem, da bi enkrat tudi sam živel na kmetiji. Ne le to – želel je, da bi mu kmetija postala služba in ne bi rabil hoditi drugam.

Življenje je naneslo, da je prejel dediščino in kupil kmetijo v hribih v okolici Litije. Vedno je iskal prostor z dovolj čiste vode – in našel majhno, opuščeno kmetijo ob sotočju dveh potokov, kjer je bil včasih mlin. Res da strmo in v kotanji, ampak čisto, z vodo na pretek …

Tako sva leta 2009 začela skupno pot na precej opuščeni kmetiji.

Začetki so bili težki. Nisva vedela, kaj naj sploh izdelujeva – bolj čaje, bolj tinkture, kdo bi kupil tinkture, kam prodajati, kako začeti … Prodala sva Tomažev boljši avto in ostala pri mojem starem golfu ter si tako uredila prostor za predelavo zelišč. Potem smo preorali več kot 50 let zapuščeno njivo. Morda se sliši romantično, pa ni bilo. Rušo smo samo obrnili, in ko je vse spet pognalo … ojej. Še dobro, da sva nabirala tudi drugje po naravi, drugače ne bi imela prav dosti za prodajo 🙂.

Jeseni 2009, mislim da prvi vikend v septembru, sva odšla na prvo skupno stojnico – na viteške igre na Bogenšperk. To pa je bilo malce romantično, saj sva se tam dober mesec prej poročila 🥰.

Ko sva začela prodajati svoje izdelke po stojnicah, sva končno tudi nekaj zaslužila. Res sva živela skromno, in ko sva videla, da se da nekaj prodati, sva začela hoditi skoraj vsak vikend na stojnice … širom Slovenije … na srednjeveške dneve, vaške veselice (uf), kulturne prireditve, razne sejme, tudi zmrzovanje na novoletnem sejmu v Celju 🤨 … Počasi sva izboljšala embalažo, našla stranke, izpopolnila ponudbo. Pozimi sva med tednom malo počila, poleti pa med vikendi na stojnicah, med tednom nabiranje in delo na kmetiji. Kdaj pa kdaj sva si le vzela dan za oddih. Enkrat sva prodajala cel vikend, v ponedeljek pa sva šla na Soriško planino nabirat, a ko sva prišla gor, sva se samo spogledala (bila sva res utrujena) in odšla naprej – čez hrib v Bohinj na kopanje.